Pozdravljeni.

Spet je prišel tisti del leta, v katerem vedno kaj ušpičim, in tudi tokrat je bilo tako. To je bil prvotni načrt, ki pa sem ga na svoje veselje presegel.

Govorili so mi, da je ta načrt časovno neizvedljiv. Ne poslušajte drugih ljudi, saj je to njihova omejitev in ne vaša. V sedlu sem bil 17 dni, ostalo so bili ogledi, rehabilitacija, popravila …
Rusija, Kazahstan, Uzbekistan, Kirgizistan, Ukrajina (Černobil) – načrtovanih je bilo približno 14.000 km, končna bilanca pa je bila 17.000 km.
Vem, optimistično zastavljeno, a živi se le enkrat!
Na tripu so nas spremljale ekstremne razmere – vremenske in vozne. V Kirgizistanu pa visoka nadmorska višina, ki je krepko presegala 3.500 m, in temperature blizu ledišča. Dež je bil stalnica.
V Uzbekistanu smo trpeli neznosno vročino, krepko nad 40 stopinjami.
Puščava, pesek in redko poseljene bencinske črpalke, med katerimi je razdalja tudi do 400 km.
Zato smo imeli pri sebi 10-litrsko kanto goriva, ki jo je Miha Jamnik (KTM) zmontiral s pomočjo Ceneta Rakovca, namesto stranskega kovčka.

Vpeli smo rezervne pnevmatike, vse zalepili in preverili.

Zmontirali smo elektroniko, ki omogoča vožnjo tudi z 80-oktanskim gorivom, ki ga imajo v Uzbekistanu … serviser Miha mi je pripravil motor, kot mi ga pripravi za vsako tako krajšo furco.  
Res top mehanik, ki mi je na takih turah na razpolago 24 ur na dan, 7 dni na teden.

Kazahstan … hm … tokrat sem bil v tej državi drugič v svojem življenju.
Moram reči, da me leta 2017 Kazahstan ni pustil ravnodušnega.
Rusijo smo večinoma prevozili v tranzitu, saj sem jo videl že večkrat čez špedicijski volan in krmilo motorja.
Kirgizistana še nisem videl, a se neizmerno veselim, da vidim in doživim to prelepo gorato azijsko Črno goro. Prav tako komaj čakam, da okusim Uzbekistan v soju nekdanje trgovske poti, ki so jo takrat poimenovali svilna pot. Videli pa boste tudi Černobil skozi moje oči v besedi in fotografiji.

GPS (ruto) nam je uredil Petja Jenčič (Snečer), ki je res stručko na tem področju. Hvala, legenda, najdete ga na portalu Motosvet. 
Karte (papir) nam je priskrbel Igor Biškup, legenda ATV.
Pnevmatike smo vzeli s seboj. Vsi trije smo bili na trpežnih Heidenau K60 Scout.
Slaven Radić, vodja poslovalnice na Fužinah in osebni bančnik, mi je pomagal urejati bančne zadeve na daljavo.
Na razpolago smo imeli 21–26 dni skupaj z rezervo in optimističnih 14.000 km s kar nekaj kozjimi stezicami. 
Pred potjo sem dal še kri, ker so me klicali z Zavoda za transfuzijsko medicino. Ta žlehtna kri je morala ven, da bi bil bolj umirjen in ne bi spet zlomil vse tehnike. 
Pred odhodom sem naredil še krajši test, približno 200 km, naložen in opremljen, če bi se pokazala še kakšna pomanjkljivost. Bog nam je menda dal za vse življenje 10 zapovedi …
Meni pa so jih prijatelji dodali še 47 za na pot.
Člani Tria Adijo smo bili Sergej Kosman, Uroš Celestina in Roli Plantan.

Ruta in načrti so se med potjo pošteno spremenili, saj so nepredvidene situacije zahtevale spremembe in zmešale štrene, več pa v sami knjigi.
V knjigi ne pričakujte zgodovinskih dejstev, saj je to potopis skozi moje oči in moj pisker z vsem sranjem in zapleti, ki se zgodijo na tripu.
Za smeh med branjem bom poskrbel jaz, za solze pa že od leta 1992 skrbijo naši politiki in njihovi tovariši.
Slovenija je najstabilnejša država na svetu, že 30 let se nismo premaknili nikamor. Zaradi tega potujem po svetu in ogledujem daljne dežele, ki jih imamo za tretji svet, vendar se izkaže, da smo večkrat tretji svet mi sami.
Zato izbiram poti, po katerih moja sorta ljudi (beri: motoristi) vozi redkeje.
Ne maram gneče na cesti, in čeprav moje življenje ni popolno, obstajajo v tej knjigi popolni trenutki, ki jih bom delil z vami.
Vam pa želim prijetno branje in popotovanje v mislih z nami.